BARBARA PINTER ZUPANČIČ

Upravičeni ste do življenja iz veličine!

Dovoliti si čutiti in kaj potem?

Drage moje.

Pozdravljene v novem letu. Tu je že sredina prvega meseca leta 2015 za katerega pravijo, da je leto obilja. Naj se resnično izpolni za vse nas.

Novičke, ki jih pripravljam za vas so vedno prežete z lastno izkušnjo in dneve pred in po novem letu sem doživljala v izkušanju resnice, o kateri sem toliko brala, a še ne doživela na pravi način (ali pa vsaj ne v polnem zavedanju).
In to je dar, ki ga imenujem nedelovanje – samo čutenje – čuječnost.
Občutenje neprijetnega čustva sem povečini bodisi odrivala ali pa če je bilo povezano z nekom drugim, takoj povezala z reševanjem. Bodisi zanikanje ali pa delovanje. Tokrat pa sem si samo dopustila, da sem ga čutila, ga prepoznala. Izkušnja je bila neverjetna. Hkrati neprijetno čustvo in mir, čisti mir. Prijetno in negovalno.
Še nekaj sem izkusila v tem času. Ali sem bila naučena ali pa sem narobe razumela dosedanje učitelje in knjige, ampak od sebe sem zahtevala, da se ob neprijetnem občutku spomnim dogodka, osebe, kajti verjela sem, da bom le ob polnem spominu in podoživljanju dogodka, lahko čustvo sprostila, ga predelala. In pozdravila.
Pa ni tako, resnica je druga in osvobajajoča. Dovolj je, da si samo dovolimo čutiti čustvo, ne da bi poznali vsebino. Ne da bi imeli potrebo po tem, da bi čustvo popravljali. In namesto, da ga zanikamo, odrivamo, zamrznemo ali gremo v delovanje, v zaposlenost, gremo v tišino, v čuječnost. Čustvo samo od sebe tako opravi kar ima za opraviti. Brez pomembnih spoznanj, brez pomembnih realizacij, nas obda z globokim mirom in hvaležnostjo.
Kadar čustvo zanikamo in odrivamo, vztraja, če pa si samo dovolimo, da je z nami, tudi čustvo samo JE in ko ga sprejmemo za svojega, se počuti sprejetega, pomirjenega in se poveže.
Čustvo potrebuje gibanje, potrebuje prepoznavo, sprejetje, dobrodošlico in potem je pomirjen. Naseli se globok mir.
Strah nas je, da če si bomo v polnosti dovolili potopiti se v neprijetno čustvo, da bo to čustvo obstalo  in nas ne bo zapustilo. Resnica pa je ravno obratna. Globlje, ko se potopimo v čustvo, prej čutimo mir.
Kako čutiti? Ne glede na to, ob katerem dogodku ali osebi čustvo potrka na vaša vrata, ga  opazite, ga spustite noter, ga pozdravite, naredite prostor zanj. Dovolite si obstati in občutite, kje v telesu čutite čustvo. Mogoče v trebuhu, ali v srcu, morda občutite pritisk v glavi. Vam utripa srce, hitreje dihate? Bodite samo radovedni glede čustva, poimenujte ga. Da se premakne, da gre skozi in da se poveže.
Življenje je dolgočasno, ko ga živimo v ozkem pasu povprečnih vzponov in padcev. Vse skupaj postane bistveno bolj zanimivo, ko smo pripravljeni iti globlje.

small_divider_2

Varovanje zasebnosti in splošni pogoji