BARBARA PINTER ZUPANČIČ

Upravičeni ste do življenja iz veličine!

PREVARANTKA SEM, pa ti?

Pri 25 letih sem diplomirala in imela to srečo, da sem takoj dobila službo v dobro situiranem podjetju. Pripravništvo sem končala v financah in računovodstvu. Ko se je začelo stanje v tej službi slabšati, sem spet po sreči dobila še boljšo službo, v prestižni organizaciji, ki je opravljala prvensko delo – prestrukturiranje in privatizacija. Neomejene možnosti izobraževanje, podpora izkušenih sodelavcev, prijetno okolje, sodelovanje med sodelavci na vrhuncu…le kaj bi si lahko boljšega želela.

A v meni je bil občutek, da nekaj ni v redu, da z mano nekaj ni v redu. Da si tega ne zaslužim, da je to predobro zame. Ker jaz ne znam dovolj, vsi so pametnejši od mene in ja, res sem imela srečo , a drugič ne bo tako. Dobili me bodo, ugotovili bodo, da je prišlo do napake, da so me zaposlili. Prevzemala me je tesnoba. Ves čas sem se počutila ogroženo. Pretirano samokritična, na trenutke neodločna. Nisem bila prisotna, ves čas zbegana. Naporno je bilo, ker sem se ves čas ščitila, pozorno iskala namige, da me bodo dobili, ker sem prevarant in tudi da sem ohranjala videz, da sem v redu. Nekako mi je očitno uspelo prepričati vse okoli sebe, da sem dobra in primerna.

Ko sem naslednjič menjala službo, sem spet imela »srečo«, da sem prišla v močno, na trgu vodečo firmo, ki mi je kmalu dala možnost, da sem postala vodja oddelka. Lepo napredovanje po karierni lestvici, a kaj, ko je bil moje vodilno prepričanje, ki ga žal takrat še nisem preobrazila JAZ SEM GOLJUF/PREVARANT.

9 let kasneje se je zgodila moja največja mora. Razkrili so me. Naredila sem napako. Napako, ki sploh ni bila tako ključna in bi se lahko popravila z enim samim poslom. Zame je bila katastrofalna. Kljub vsem dosežkom, kljub zanesljivosti in odgovornosti, kljub temu, da sem imela odlične odnose s partnerji v tujini….to vse ni bilo pomembno. Zmanjševala sem pomen mojih dosežkov in napihovala en sam neuspeh. Sram me je bilo in dala sem odpoved.

Pojav prevaranta oz strah prevaranta je zelo prisoten, a se o njem ne govori kaj dosti, ker nas je sram priznanja. Zanimivo je, da je značilno prisoten ravno med uspešnimi ljudmi, tako moškimi kot ženskami. Zaradi njega ne moremo biti prisotni, smo neskladni, zbegani, preveč razmišljamo in skušamo predvideti kaj se bo zgodilo. Obsedeni smo s tem kaj drugi mislijo o nas. Ves čas razmišljamo kaj bi morali početi, kaj bi se še morali izobraziti.

Občutek prevarantstva nam jemlje moč in duši pristnost in prisotnost. Onemogoča nam, da bi se prijetno počutili zaradi stvari, ki jih dobro opravimo, še posebej, če za to dobivamo plačilo.

Ko se počutimo kot prevaranti, svojih uspehov ne pripisujemo notranjemu stanju, svoji integriteti, talentom, temveč nečemu, česar ne obvladujemo, na primer sreči. Zato uspehe ne slavimo, nasprotno, odrekamo se jim. (poglejte tekst prej kolikokrat sem uporabila beseda sreča)

Danes vem, da je vse kar se mi je zgodilo nekaj najboljšega za mojo pot izpolnitve življenjskega poslanstva. Danes opravljam delo z strastjo, pristno in uspešno. Izobrazila sem se za Life transformational coachinjo (Certificated Feminine power coach and Facilitator), ki drži močen in varen prostor, da tudi drugi preobrazijo svoje šibkosti/sence v moč in da zaživijo smiselna življenja. Moja šibkost, moja prevarantka me je popeljala na pot spoznavanja in sprejetja same sebe. Naučila me je, da se mi ni treba spreminjati, le preobraziti moram in sprejeti kar v meni že je. Nekoliko skrito a z ljubečim in pozornim pristopom, se razkrije resnica in prebudi prava osebna moč. To je resnica, ki mi daje odgovor na to, da  vem kdo sem brez statusa, titule, materialnega premoženja. Vse mi lahko vzamejo, mojega bistva ne. Trdno stojim na svojem mestu in tudi druge spodbujam, da postanejo najboljša verzija sebe. Zakaj? Ker svet potrebuje močne, zavestne ljudi – leaderje, da dvignemo zavest za dvig življenja na nov nivo.

Saj želimo živeti izpolnjeno in z notranjim mirom ne?

Varovanje zasebnosti in splošni pogoji