BARBARA PINTER ZUPANČIČ

Upravičeni ste do življenja iz veličine!

Samopodoba = Samozavedanje v hvaležnost

Ko prerastemo okvire običajnega, se zavemo, da je in da mora obstajati  v življenju nekaj več. To občutimo kot, da bi nas zategovale neke vezi, kot da nas nekaj duši. Preprosto takega običajnega življenja ne želimo več. Zavedamo se, da obstaja bistveno več, a se prvi trenutek ne znajdemo in se počutimo izgubljeni. Seveda se nam v veri po več zgodijo čudeži: pojavi se knjiga, pojavi se zapis, slišimo besedo, srečamo človeka, ki nam pokaže pot, rešitev.

Iz običajnega (v katerem delamo, kar se od nas pričakuje, kar je družbeno sprejemljivo, kjer se držimo pravil, kjer hodimo v običajno službo, ki nam ne prinaša zadovoljstva, prinese pa samo redni mesečni dohodek) se začnemo zavedati izjemnega. Izjemno vključuje običajno (kajti živimo v realnem življenju in še vedno bomo plačevali položnice in izpolnjevali družinske obveznosti), a začnemo se zavedati, da obstaja nekaj več. In ta nekaj več je izjemna zavest, ki je povezana z našo dušo, z brezmejno energijo, ki ima drugačne namene, kot jih ima običajni jaz. In pot se začne. Ne moremo več zanikati naše notranje potrebe po drugačnem, višjem, po nečem, po čemer hrepeni naša duša.

In k čemu stremi naša duša? To ni več znanje, ne zanima jo primerjanje z drugimi, zmage, posebna pozornost ali lastnina, niti ne sreča. Ideal duše je prostranost, širina, svoboda za ekspanzijo, svoboda, da zaobjame neskončnost. Naša duša je nesrečna, če ji postavimo pravila in obveznosti.

Govorimo torej o delu naše osebnosti, ki se zaveda naše veličine in si prizadeva, da se razširimo, da se odrečemo vsem omejitvam.
In to je naša nova samopodoba, ki jo navdihuje naša duša.

Samopodoba sestavlja vse, kar verjamemo, da sestavlja naše življenje, predstavlja resnico o nas samih. Resnico, ki nas je privedla v točko v kateri živimo danes. Ta prepričanja so zunanja samopodoba in notranja samopodoba.
Zunanja samopodoba je resnica, ki jo verjamemo, da zmore naša fizična osebnost (to so intelektualne sposobnosti, sposobnost pisanja, razmevanje matematike, ali da smo leni, nerodni, nadarjeni za umetnost, smo nagnjeni k boleznim, nagnjeni k debelosti ali da smo odvisni od sladkarij, alkohola). Dejstvo je, da zunanja samopodoba vključuje vse kar ocenjujemo, da naše telo zmore ali ne zmore. Ne smemo pa pozabiti tudi na naše karakterne lastnosti (smo zamerljivi, zanesljivi, pogumni …).

Notranjo samopodobo sestavljajo prepričanja o nevidni energiji in modrosti, ki predstavljata najpomembnejši del naše eksistence. To je pravzaprav nevidni Jaz, ki ga lahko imenujemo naša Bit, ki ga sestavljajo misli, ki upravljajo telo in seveda zaznave naših 5 čutil.

Tako vidimo, kako pomembno je, da spremenimo samopodobo, ki jo imamo o sebi in razširimo meje, ki smo si jih postavili. To pomeni, da preteklost ne predstavlja več razsodnika našega življenja in da se ne upiramo več naši polni zmogljivosti.

In kako lahko to naredimo? Najpomembneje je, da sprejmemo to kar danes smo, da sprejmemo vso resnico o sebi, brez obsojanja, brez zamer in s polno hvaležnostjo. Samo to je temelj na katerem lahko zgradimo lastno izjemnost. Brez tega posegamo nekam kjer še nimamo pravice. Brez tega posegamo v prazen prostor in se počutimo izgubljeni in ne podprte.

Zato podprimo najprej temelj v zavedanju da smo že danes veličastni kakršni že pač smo in si utrdimo podlago, da se dorinemo v višave in posežemo po več. 

Vprašajmo se, kje nas življenje podpira, v čem smo dobri in kaj je naše šibko področje, ki potrebuje rast, podporo, katera so naša prepričanja, ki nam ne služijo več, katere so naše vrednote, ki jih spoštujemo in ali jih resnično živimo, kje se delamo majhni, čeprav čutimo, da to ni resnica, katere vloge igramo, da dobimo pozornost in kako lahko to spremenimo, čigavo potrditev še vedno iščemo, da ne gremo naprej itn. Veliko lažje je, če nas na tem utrjevanju temeljev podpira srčni mentor, srčna oseba, ki je tako pot že prehodil in ki z sočutjem navdihuje, da zberemo lastno moč, premagamo strahove in se začutimo v ljubezni.

Šele ko naredimo ta prvi korak samozavedanja v hvaležnosti, si lahko pogumno postavimo srčne želje, namero, torej nekaj kar nas ne more več zaustaviti, kaj želimo biti, kako želimo živeti in kar si zaslužimo živeti. Skratka samopodoba na višji stopnji zavedanja.

Zato postavimo močno namero.

Imam trdno namero, da zaživim polno življenje. Rad/a bi se spremenil/a tako, da bo moja samopodoba brez omejitev. Pripravljen/a sem izzvati in spremeniti vsakršno misel, ki me ovira, da bi zaživel/a višjo vizijo sebe. Kajti moje življenje ni mišljeno zgolj kot preživetje, temveč kot polno življenje v razcvetu. In to dosežem  z dobroto, ljubeznijo, sočutjem, igrivo in lahkotno in z stilom.

Z ljubeznijo, Barbara.

small_divider_1

Varovanje zasebnosti in splošni pogoji