BARBARA PINTER ZUPANČIČ

Upravičeni ste do življenja iz veličine!

Se tudi vi razdajate?

Prejšnji teden sem imela dva razgovora na temo: prekomerno razdajanje. Tako imenovani »socialni« metulj, negovalec ali tisti, ki ves čas daje, skrbi za vse okoli sebe, posluša, deli nasvete, pomaga, če je kdo bolan, pazi otroke, dela usluge … Saj poznate, delovanje zato, da bi bili opaženi, da bi ljudje prepoznali kako pomembni ste.
Nič ni narobe s tem, a te vloge imajo tudi drug obremenjujoč učinek  – občutek prekomerne odgovornosti, prekomernega dajanja in prekomerne zavezanosti. Kar pa vodi v izčrpanost, preobremenjenost, v občutek, da vas nihče ne ceni. In ta nelagoden občutek največkrat zaustavljamo tako, da prekomerno jemo,  prekomerno delamo ali pa pretiravamo s fizično dejavnostjo.
Rešitev  je, da si priznamo kaj je v ozadju. Katero prepričanje nas vodi? Je to mogoče, da moramo tako delovati, da bodo drugi videli, da smo resni, pomembni ali gre celo za prepričanje, da smo odgovorni za srečo drugih? In še kakšno cvetko bi lahko navedli.
Poznano? In kaj zdaj? Rešitev? Pa poglejmo:

  1. Lahko ne naredimo nič in vztrajamo na isti način še naprej, ker čutimo, da tako pač moramo.
  2. Z razumom => Seznam stvari, ki jih moramo narediti rangiramo od  5 (najbolj pomembno)  do 1 (najmanj pomembno) in seveda izpuščamo tiste, ki so nepomembne. Tako dobimo čas zase, za svojo osebno rast, za druženje z res dragimi ljudmi.
  3. Z mehkobo => Si dovolimo z vsako celico svoje biti začutiti ta občutek nelagodja in ga objeti z sočutjem do sebe in si tiho priznati, da ne potrebujemo več take vrste priznanja. Ljubezen do samega sebe nas zdravi.

Vse troje sem preizkusila sama. S prvo sem bila še naprej neizpolnjena, nepriznana, saj mi pravzaprav nihče ni bil res hvaležen. Priznanje od zunaj je kot dobra čokoladna torta. Tisti omamni občutek odličnega okusa traja le dobrih nekaj sekund.

Drugi način sem uporabljala, dokler sem bila samo v glavi, ko sem delovala iz razuma. Ko si še nisem dovolila poslušati srca. Deluje, pomaga, a ni tako globoko, kot …

Tretji način, ki (meni) prinaša največje spremembe. Prinese omamni občutek ljubezni, ki traja in traja. In kar je najpomembneje. Lahko ga prikličem kadarkoli hočem in ko ga potrebujem. Zapiše se v moj celični spomin, tako kot se je nekoč tisti drugi, da nisem dovolj, da nisem vredna, da nisem sposobna ipd.

Ustvarjanje življenja, ki ga želimo zahteva pogum, in pogumno je zakopati se v občutenje. Mene je vedno zadrževalo (spet eno) prepričanje, da če si bom dovolila čutiti, predvsem tista boleča čustva, bo tako zelo bolelo, da bom kar umrla. Pa vam povem, da ni tako. Ko je ob tebi nekdo, ki te ne obsoja in ki je do tebe sočuten in si z njegovim vodstvom dovoliš čutiti, ker premagaš strah in svoj »mali jaz«, ki te želi ohraniti v starem prepričanju, je potem samo še olajšanje, je sprostitev in breme odpade. Meni to uspeva pri moji mentorici in je neprecenljivo. A jo potrebujem, da res zmorem.

Na koncu koncev, vse moramo narediti sami. Vi morate ukrepati. Vi ste tisti, ki morate doživeti drugačno izkušnjo. Vi ste tisti, ki osebno rastete. Vi ste tisti, ki morate duhovno znanje spreminjati v realnost, če želite spremembe v osebnem in poslovnem življenju.

Vi, ker si to zaslužite.

Zdaj pa si odgovorite: Kaj potrebujete, da se počutite vidni, posebni? Ali tudi vi prevzemate odgovornost za druge in se preveč obvezujete? Si upate postaviti mejo in reči Ne? Si upate pogledati resnici v oči in se z njo soočiti?

Vedno z vami, Barbara.

small_divider_1

Varovanje zasebnosti in splošni pogoji