BARBARA PINTER ZUPANČIČ

Upravičeni ste do življenja iz veličine!

Zavestna predaja

Nič kolikokrat v življenju se počutimo nemočni v določenih situacijah, pa naj bodo to odnosi, partnerstvo, posel. Naučeni smo, da silimo stvari v ospredje namesto, da bi omogočili prihodnosti, da se razplete na svoj način. Naučeni v moškem načinu delovanja, gremo v akcijo – v rešitev. Kajti predaja je bila mišljena kot slabšalno dejanje, nekaj, kar si ambiciozna oseba ne sme dopustiti. Resnica je, da če se ne prepustimo zavestni predaji, nas bo izbrala ona. Tudi če pogledamo uspešne ljudi, so bili tik preden so doživeli ta uspeh prisiljeni preživeti bodisi neuspehe v denarnem smislu, ali bolezni, ali izgubi dragih ljudi. Duša je namreč dolgo časa potrpežljiva, ampak potem postavi mejo. In na ta način pritegne našo pozornost. »Toleranca na bolečino je lahko visoka, ni pa brez meja.«

Kdor ignorira klic k pristnosti, je predan preizkušnji na razne načine. To ni kazen ali graja, je budnica. Kakršnokoli tako dejanje nas upočasni, usmeri navznoter (bolezen – naša ali bližnjih, depresija). Ko prenehamo z stalnim nadzorom, ko pustimo, da stvari razpadejo brez napora, da bi jih reševali, ko si dovolimo nedelovanje – čuječnost, v točkah bolečine in paralize, to služi zmagi, spoznavanju sebe.

Ne zgodi se vsem, da začutijo pot zmage.  To se zgodi samo tistim, ki se res predajo in ki (ponovno) zberejo moč in lastno resnico, samo-refleksijo, veliko notranjega dela in samo-negovanja. Tako predajo lahko imenujemo tudi povezovanje in ne stran vržen čas. Predaja je najnižje ocenjena v našem svetu. Biti len je pa res greh! A hkrati je resnica tudi to, da je hitrost nepomembna, če drvimo v napačno smer, je tako? Pomislimo na predajo kot na strategijo, ki nam zagotavlja , da se premikamo v smeri pristnosti veliko raje, kot da se vrtimo okoli povprečnosti.

Jaz? Da naj se predam?

Naš prestrašeni Ego nas ščiti, zahteva ponavljajoče se akcije kot izgovor za kontrolo. Duša pa ravno nasprotno potrebuje tišino, da lahko slišimo skrivnosti, ki nam jih deli na poti k pristnosti.

Brez aktivnosti ostanemo v praznem prostoru in ta prostor je grozeč, ker je poln bolečine. Strah, dvom, jeza, ljubosumje, sram, vse to je prisotno v tej tišini, vse česar se nismo hoteli dotakniti. In namesto, da bi si dopustili to čutiti, smo se raje odločili, da še bolj zapolnimo svoj dan. Biti zaposlen je večinoma varen prostor. To je najlažje, ker se nam ni treba soočiti z ničemer bolečim. Zanikanje je seveda samo zabloda. Strahovi se razbohotijo, čustva so zatrta, naša moč je izžeta, samo-sabotažne akcije so nenehno na tapeti. A če jih izpostavimo svetlobi, objamemo njihov obstoj, neizogibno  izginejo ali se njihova potenca zmanjša.

Kar odrivamo, se nas bo vedno bolj intenzivno držalo, dokler ne sprejmemo. Takrat odide samo od sebe. Končno so naši strahovi ranjen prostor nas samih, ki hrepeni po ljubezni, po tem, da bi bili slišani, opaženi in povezani. Da bo povezano, mora biti čuteno in pika!

V starih časih so ljudje cenili rituale, ki so imeli za namen umiritev, pomik v notranjost in čuječnost. Žal to ni več cenjeno v naši družbi. A Pristni uspeh nas opogumlja, da si spet vzamemo čas zase, da slišimo, da začutimo moč. Vem, močen bo ego, ko bo spet poudarjal, da je predaja izguba časa za pot k pristnosti. Priznajmo si, večinoma smo v »delati nekaj ves čas« in nam je biti v čuječnosti nekaj tujega, zastrašujočega. Tu je lahko prva naloga za vas, da to prepoznate. Da si odgovorite, kdo vas je to naučil, se posvetite spominom, kdo od vaših bližnjih je deloval na tak način in od koga ste to prevzeli? Vprašajte se ali je to res pravi način tudi za vas?

Kaj je čuječnost? Kaj delamo, ko ne delamo nič?

  • Zavestno se odzivamo na notranji nemir.
  • Zavestno dihamo, zavedamo se vsega kar se dogaja.
  • Duševno smo dejavni. Zavedati se začnemo koristnih miselnih procesov, ki nas podpirajo.
  • Čutimo. Zavestno se povežemo s tem, kar je trenutno potlačeno in pomirjeno. Nežno, ljubeče si dovolimo, da čutimo in s tem povezujemo.

Rane so mesto kjer vstopi svetloba => Navodila začetniku za predajo

Zavestna predaja je pot, kako dovolite svetlobi, da vstopi na ranjena mesta. Zato se nam ni treba npr. preseliti, ali zapustiti službe, partnerja ipd., ampak je vse, kar moramo narediti, da najdemo čas zase.

Kako to naredimo, še posebej, če »nimamo časa«? Samo en namig. Na seznamu kaj moramo narediti danes, si označite kaj od tega ne napolni vašega hrepenenja in ta čas namenite sebi, za poslušanje tišine, za čuječnost.

Verjemite, biti v čuječnosti je veliko bolj pogumno dejanje kot kakršnakoli akcija (kot npr. nakupi, hrana, planiranje projektov, zabava, gledanje TV).

Zato vas danes povabim, da začnete s procesom nedelovanja – čuječnosti  in zagotavljam vam, da :

  • Se boste premaknili od »delati« k Biti
  • Od gledati k videti
  • Od poslušati k slišati
  • Od neugodja k ravnovesju
  • Od ločitve k enosti
  • Od nezavednega k zavednemu odzivanju
  • Od nepristnosti k pristnosti
  • Od iskanja sreče k sprejemanju radosti
  • Od maščevanja in grajanja k odpuščanju
  • Od pritoževanja in tekmovalnosti do sočutja

small_divider_2

Varovanje zasebnosti in splošni pogoji