Irena, 45 let:
“Ko sem prišla k Barbari na delavnico Kaj je moj življenjski namen, sem bila zmedena, ni bilo jasnosti v mojem življenju. Nisem vedela, kaj me zanima, kdo v resnici sem. Moja samopodoba je bila zelo nizka. Zato sem bežala v običajno, povprečno življenje. To sem obvladala, skriti se v množici.
A življenje mi je pokazalo, da je dovolj, saj sem zbolela. Šele takrat sem si vzela čas in si dala dovoljenje, da stopim na pot spoznavanja sebe. Spoznala sem, kaj mi je pomembno, kaj me polni, kaj me vžiga. In to so lepota, narava, srčni, prijazni ljudje. Po delavnici sem bolj aktivna, upam si stopiti iz cone udobja. Ni mi vedno prijetno, je pa ključno za mojo rast.
Zelo sem hvaležna, da sem si dala to priložnost in jo priporočam vsakemu.”
Petja, 50 let:
“Dopolnila sem 50 let in sem si rekla: Če ne zdaj, kdaj bom res zaživela sebe? Zato sem se odločila, da se bolje spoznam. Naučena sem, da moram garati in delati, uživanje in ljubezen sta namenjena samo izbrancem. Ko sem ovrednotila svoje življenje za nazaj, sem spoznala, da si kar naprej ustvarjam neke drame. Tudi če mi je bilo na trenutek lepo, se je nekaj zgodilo, da mi je bilo to odvzeto. Tako življenje ni prijetno, zato sem srečna, da sem bila tako pogumna, da sem pogledal v ta moj vzorec, kjer si sama nisem dopustila živeti lepo, zadovoljno, mirno. Naučila sem se biti udobno v neudobnem, si zaupati, si dovoliti, da se lepe stvari zgodijo tudi meni. In ne, ne grem več nazaj. S prijateljicami sem delila svoj preobrat in vesela sem, da sem se razkrila, ker zdaj tudi one stopajo z mano v lahkotnost in harmonijo, ki je moje pravo življenje. Več se smejimo, bolj se podpiramo. To sem nova jaz.“
Lenja, 59 let:
“Vedno sem bila ponosna, da tako skrbim za druge. V tem sem videla smisel svojega življenja. Z vnuki se je pokazalo, da je kar samo po sebi umevno, da svoje življenje prilagodim tako, da sem jim vedno na voljo. V bistvu me ni bilo. Izginila sem. Rada imam vnuke, vendar imam tudi jaz svoje potrebe. Naučila sem se, da moram poskrbeti zase in za svoje potrebe. Če sem prazna, sem nezadovoljna, če sem polna, sem bolj vesela, igriva. Žrtvovanje ni življenjski namen, prijaznost, pozornost pa je. In to zdaj dam najprej sebi, potem še drugim.”
Zala, 44 let:
“Hudo mi je bilo, ker se nihče ni postavil zame v mojem življenju. Imela sem prijateljico, ki je imela brezpogojno podporo očeta, mame, partnerja, vsi so verjeli vanjo in tako opolnomočena je delala neverjetne stvari. Jaz pa … sama, nihče me ne opazi, nihče me ne ceni. Zato sem se ščitila tako, da sem se osamila, se umaknila. Vendar me je tako stanje dušilo, padala sem v depresijo. Z brskanjem po internetu sem ugotovila, da je smisel življenja poznati svoj smisel. Zato sem prišla do Barbare. In odkrili sva, da je moč v meni, da imam darove, ki so samo moji, in da sem sama sebi najboljša podpora, da najprej razumem sebe, zato zdaj vedno izberem sebe. O tem si upam govoriti tudi na glas, za kar prej nisem imela poguma. Moj življenjski namen: biti podpora sebi in podpirati druge, da vidijo svojo edinstvenost in potencial, mi je res spremenila življenje.”
Mira, 55 let:
“Po delavnici se mi je začelo življenje kot puzzle zlagati v večji smisel. Spremenila sem mišljenje o sebi, da sem nepomembna, nevredna in kar naenkrat so se začele odpirati stvari oz. sposobnosti, za katere sploh nisem vedela, da jih premorem. Veliko bolj sem hvaležna za svoje življenje in za vse, kar se mi dogaja. Ne bojim se več, učim se o sebi, drugih, življenju. Neizmerno sem hvaležna tebi za vso pomoč in podporo ter posledično sebi, da sem zmogla pogumno pogledati v svojo globino, poiskati tiste delčke svoje duše, ki so tavali v temi, jih s tvojo pomočjo z ljubeznijo pripeljati v svetlobo in zdaj žarijo kot najsvetlejši biseri. Dejansko čutim, kaj je tisto, kar me izpolnjuje, me radosti in bogati.”